Večino svojega življenja sem začenjal nove stvari.
Nekatere so postale podjetja.
Nekatere so postale izdelki.
Nekatere so izginile.
Nekatere so me z neuspehom naučile več kot druge z uspehom.
Dolgo sem nanje gledal kot na ločene projekte.
Šele veliko pozneje sem spoznal, kako neprekinjena je bila ta pot v resnici.
Od televizije in radia do zgodnjega interneta, od spletnih skupnosti do platform, od medijev in analitike do umetne inteligence — vedno znova sem se vračal k pravzaprav istemu problemu:
kako na koristen način povezati ljudi, informacije in tehnologijo.
Moja pot v Cerkvi se je razvijala vzporedno s tem delom.
Ni me odmaknila od znanosti ali tehnologije.
Namesto tega je drugo vprašanje postajalo vse težje prezreti:
Tehnologija nam daje izjemno moč ustvarjati sisteme, ki vplivajo na človeško vedenje, institucije in družbe.
Bolj ko ti sistemi postajajo močni, večja je odgovornost ljudi, ki jih gradijo.
To je perspektiva, ki jo danes prinašam v svoje delo.
Nove tehnologije me še vedno navdušujejo.
Še vedno sem pripravljen eksperimentirati.
Še vedno sem pripravljen graditi stvari, ki lahko propadejo.
Toda po več kot petindvajsetih letih veliko jasneje razumem, da končno merilo sistema ni le to, ali deluje.
Temveč kaj naredi ljudem, ki živijo znotraj njega.
Veliko je še treba zgraditi.
